»Starši najstnikov in najstnic smo kot omare. Moramo biti tam, ves čas. Ko nas potrebujejo, pa moramo odpreti svoja vrata, da brskajo in najdejo tisto, kar v tistem trenutku potrebujejo,« pravi novinarka Urška Henigman.
Skupaj z novinarsko kolegico Nežo Prah Seničar sta napisali priročnik za najstnike Hormoni in demoni, ki iskreno, neposredno in brez pridiganja odpira najrazličnejša vprašanja odraščanja.
Pred kratkim sta v soavtorstvu izdali priročnik za najstnike Hormoni in demoni. Kaj prinaša najstnikom in tudi staršem?
Urška: Priročnik vsebuje odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo mladi v burnem obdobju številnih sprememb med puberteto in adolescenco, od čustev do telesnega razvoja. Odraščanje ni enostavno, s to knjigo želiva ta proces olajšati vsem, tako mladim, ki bodo v njej našli pojasnila, kot odraslim, ki se bodo morda lažje pogovarjali o zahtevnejših temah, kot so soglasje, nasilje, pornografija in odraščanje v digitaliziranem vsakdanu mladih.
Pri pisanju sta sodelovali z dvanajstimi mladimi, ki so z vama delili osebne izkušnje odraščanja. Zakaj sta se odločili za takšno zasnovo?
Neža: Mladi najbolje vedo, kaj se jim dogaja, in če iskreno spregovorijo o tem, drugi mladi vidijo, da niso sami s svojimi težavami in radostmi. V smislu: »Poglej, tudi njemu ali njej se je to zgodilo, pa je preživel/a.«
Urška: Midve sva odraščali že pred mnogo leti, mladi se danes soočajo z nekaterimi podobnimi, pogosto pa popolnoma drugačnimi izzivi. Zelo suhoparno bi bilo, če bi navajali le rezultate raziskav. Želeli sva, da bi se mladi ob prebiranju knjige počutili kot v krogu prijateljev in prijateljic, s katerimi jim ni nerodno, s katerimi se lahko pogovarjajo iskreno ter se počutijo videne in slišane. Življenje je potem lažje.
Po katerem ključu pa sta izbrali skupino sodelujočih? Sta iskali raznolikost izkušenj, pogledov, ozadij?
Neža: Želeli sva govoriti z mladimi z različnimi vrednotami in izkušnjami, saj le tako lahko vsak bralec najde nekoga, s komer se poistoveti. To se nama je zdelo ključno. Mladi so namreč zelo raznolika skupina in težko bi na podlagi ene osebne zgodbe sklepali o vseh. Ganljivo je bilo opazovati, kako so se ti različni mladi med sabo pogovarjali, spoštljivo in radovedno. Svet bi bil lepši, če bi tudi odrasli tako izmenjevali izkušnje.
Urška: Pomembno je bilo tudi, da prihajajo iz različnih krajev in družinskih okolij, pa tudi, da govorijo o tistih stvareh, o katerih jim ni težko govoriti oziroma jih želijo deliti z javnostjo.
Predhodnica knjige Hormoni in demoni je bila oddaja Prvič na RTV Slovenija. Kako bi primerjali ustvarjanje oddaje s pisanjem knjige?
Urška: Mladi so v različnih raziskavah povedali, da so strokovnjaki osebe, ki jim najbolj zaupajo. In pri pisanju knjige sva imeli precej več prostora za strokovne razlage kot v oddaji. Poleg osebnih izkušenj mladih se nama je zdelo pomembno vključiti tudi dejstva. Zabavno pa je bilo tudi pobrskati po lastnih spominskih mapah in pisati o izkušnjah, spoznanjih, padcih in zlomih, pa tudi, da težke izkušnje zmoremo preživeti.
Ena izmed tem, ki se je v priročniku lotita s posebno pozornostjo, so predsodki in tabuji v povezavi z odnosi, seksom in intimo.
Urška: Celovita, sistematična in starosti prilagojena spolna vzgoja zelo učinkovito podira tabuje in predsodke. Žal je v slovenskem šolskem sistemu nimamo, zato so starši prepuščeni sami sebi, če na šoli ni kakšne osebe, na katero bi se obrnili mladi. Pogovor o seksu pa je za marsikoga težek, tudi za odrasle. Sicer pa raziskave kažejo, da mladi, če dobijo celovite informacije, pozneje vstopajo v svet spolnosti z drugimi in se znajo zaščititi pred spolno prenosljivimi okužbami in nenačrtovano nosečnostjo. Tega pa si verjetno vsi želimo. Da bi mladi v spolnost vstopali sicer previdno, hkrati pa tudi radovedno in igrivo, da bi bile njihove prve izkušnje čim lepše. Ta najbolj intimni del naših življenj je namreč lahko velik vir zadovoljstva, lahko pa tudi strahu in skrbi.
Neža: Mladi večkrat izpostavijo, da do njih pridejo informacije o nevarnostih, kot neki »jump scari«, pogrešajo pa pogovor o čustvih, občutkih, izkušnjah. Vse to najdejo v knjigi, prav tako pristopamo k seksu pozitivno, ne nazadnje v spolnost vstopamo (ko smo dovolj stari in pod pravimi pogoji), ker je prijetna in v njej uživamo.
Pa se vama zdi, da imajo mladi danes drugačen odnos do spolnosti od prejšnjih generacij?
Urška: Imamo kar več raziskav, ki kažejo na razlike in na vse bolj odgovorno vedenje mladih. Prvi spolni odnos imajo večinoma z osebami, do katerih čutijo privlačnost, so z njimi v partnerskem odnosu, v več kot 90 odstotkih uporabijo kondom in niso pod vplivom psihoaktivnih snovi. Prvi spolni odnos jim predstavlja pomemben dogodek, ki ga večinoma načrtujejo, in poročajo, da so se imeli lepo. Zagotovo pa so radovedni, kot so bile radovedne tudi prejšnje generacije, le da imajo mladi danes na voljo precej več informacij. Na spletu je veliko takšnih in drugačnih »strokovnih« razlag, prav tako umetna inteligenca ponudi odgovor na vsakršno vprašanje. Je pa tudi pornografija le en klik stran. To pa ni izobraževalna vsebina.
Kaj pa odnos do svojega telesa? Verjetno je ta v dobi družbenih omrežij bolj težaven kot kadarkoli prej.
Neža: Še nikoli nismo bili tako obdani s podobami telesa, kot smo danes, ko je vsak mobilni telefon tudi ogledalo. Nič nenavadnega ni, da se mladostniki v svoji koži ne počutijo čisto domače, saj se njihov videz spreminja, a če se to dogaja v okoliščinah, v katerih neprestano zreš v svojo podobo in se primerjaš z »idealnimi podobami«, ki te gledajo iz oglasov, družbenih medijev in različnih ekranov, to zagotovo ne olajša mladostniške izkušnje.
Neža, pred leti ste zaradi službe prostovoljno vstopili v eksperiment »lepotne vplivnice« in izkusili, kako hitro lahko takšen svet vpliva na samopodobo. Kakšna je bila vaša izkušnja?
Neža: Družbene medije uporabljam, da tam komuniciram z zanimivimi osebami in jim sledim. Občasno objavim kakšno zanimivost iz službenega ali zasebnega življenja – skratka, nič ekstremnega. Ko pa sem se zaradi eksperimenta lotila rednega objavljanja zloščenih fotografij, je moja IG podoba zame v nekem trenutku postala pomembnejša od mojega počutja in ostalih aktivnosti. Izvajala sem razne manevre za pridobivanje všečkov, ko pa jih ni bilo dovolj, sem se počutila slabo in se trudila za naklonjenost »sledilcev«. Ko je bilo eksperimenta konec, sem si kar malo oddahnila.
Tudi raziskave so pri tistih mladih, ki več objavljajo na družbenih medijih, zaznale višjo stopnjo anksioznosti, in že zato bi svetovala previdnost.
Kateri pa so po vajinih izkušnjah ključni gradniki pozitivne samopodobe pri najstnikih? Koliko in kako lahko pri tem pomagajo starši?
Neža: Fino je, če najdeš nekaj, kar te veseli, lahko je to kvačkanje ali pa tek, origami, petje. Pa da te starši pri tem spodbujajo (žal ni vedno tako), te znajo potolažiti ali pa so ti v oporo, ko kaj ne gre, da najdeš prijatelje in prijateljice, ki jim lahko zaupaš. Mislim, da je potem vse lažje.
Urška: Je pa seveda normalno, če se v odraščajočem in spreminjajočem se telesu mladi ne počutijo udobno in so negotovi. Starši pa niso ravno tisti, ki so v tem obdobju vir informacij o tem, kako izgledajo. Ko starš reče »Lep, lepa si,« to ne šteje. Ker si starš. Ampak vseeno jim to lahko povemo. Velikokrat. In jih, kot je izpostavila že Neža, spodbujamo k dejavnostim, ki jih veselijo. Ampak ja, najstništvo je naporno tudi za starše. Slišala sem, da smo starši najstnic in najstnikov kot omare. Moramo biti tam, ves čas. Ko nas potrebujejo, pa moramo odpreti svoja vrata, da brskajo in najdejo tisto, kar v tistem trenutku potrebujejo.
Zdi se mi, da ima tudi vajin priročnik Hormoni in demoni takšno vlogo. Da mladim sporoča, da v stiskah in dvomih niso sami.
Neža: Negotovost, tesnoba in stiske so pogosto del odraščanja, na to opozarjajo različni strokovnjaki – to ne pomeni, da vsak potrebuje strokovno pomoč, ampak predvsem podporo, da zmorejo te stiske premagati. Torej, v najstniških letih bomo naleteli na preizkušnje, a zelo malo verjetno je, da se nekaj takšnega dogaja samo nam. Če o tem govorimo, če mladi najdejo skupnost, v kateri ugotovijo, da so preizkušnje del življenja, s katerimi gradimo tudi čustveno odpornost, potem je gotovo lažje. Seveda pa si želimo, da mladi ne bi bili žrtve zlorab in da bi jim odrasle in strokovne osebe znale vedno priskočiti na pomoč, ko so stiske prehude.
Urška: V knjigo sva zato vključili tudi naslove, na katere se lahko obrnejo, kjer je na voljo oseba, usposobljena za pogovore z mladimi, od TOM telefona do spletnega portala #Tosemjaz.
Se vama zdi, da so mladi danes bolj osamljeni kot nekoč? Antropolog Dan Podjed opozarja, da nam vsem v dobi zaslonov manjka pristnega socialnega stika.
Urška: Svet se je zelo spremenil, državo blaginje je zamenjal potrošniški kapitalizem. Mladi so zato zelo raznolika skupina. V razredu so skupaj otroci, ki hodijo na razkošne počitnice v tujino, kot tisti, ki ne gredo nikamor. Takšni, kjer se doma bere, in takšni, kjer je vsak pred svojim zaslonom. Takšni, ki se počutijo sprejete, in takšni, ki jih je strah. Država bi morala poskrbeti za to, da ima vsak otrok vsaj približno enako izhodišče, da uresniči svoje potenciale.
Neža: Ko grem v Celju mimo igrišča, večkrat vidim najstnike in najstnice, ki skupaj rolajo, mečejo na koš, brcajo žogo, klepetajo. Prav tako dirkajo s kolesi, posedajo na pijači, pridejo na koncert. Velik del njihove družabnosti pa se odvija tudi na spletu, video igre igrajo s prijatelji in prijateljicami – tako kot smo mi denimo klepetali na ircu in viseli na stacionarcu. To je ena plat. Druga plat pa je, da se je družba spremenila, pa ne le zaradi tehnologije, tudi družine so se bolj zaprle vase, prosti čas mladih je veliko bolj strukturiran, kot je bil včasih, zelo sta poudarjena individualni uspeh in tekmovalnost. Študija Mladina 2020 kaže, da se je osamljenost med mladimi od leta 2010 potrojila. Osamljenost je sicer tudi del mladostniške izkušnje, a deset odstotkov mladih (16+), ki so bili zajeti v raziskavi Duševno zdravje mladih v kontekstu globalnih kriz, poroča, da so v zadnjem letu vedno osamljeni. To niso dobri obeti, a težko bi s prstom pokazala na enega krivca.
Verjetno svoje doda tudi šolski sistem paničnega zbiranja točk, ki spodbuja tekmovalnost med mladimi. Se strinjata, da so danes pritiski večji, kot so bili nekoč?
Urška: Ne vem, če so pritiski večji, zagotovo pa se je vzgoja precej bolj spremenila, kot se je spremenila šola. Pravkar sem pripravila radijsko oddajo Intelekta, v kateri je sociologinja prof. dr. Alenka Švab pojasnila, da je ključna sprememba v starševanju upad očetovske avtoritete. Otroci in mladi tako niso več navajeni, da so tihi, ubogljivi, pridni. Očetje se bolj vključujejo v skrb za dom in otroke, odnosi so se spremenili, več je pogovarjanja, manj ukazovanja. To ne pomeni, da so otroci leni in razvajeni, navajeni so drugačnega, bolj demokratičnega pristopa kot v šoli. Morda je tudi to vir njihovega občutka, da niso dovolj dobri, da so zahteve previsoke, da bodo razočarali starše, če ne bodo imeli samih petic.
Neža: Mladi so raznoliki, večina pa nam v Infodromu (poročila za mlade na TV Slovenija) poroča o pritisku, ki ga čutijo ob vpisu na želeno srednjo šolo. Nekateri imajo zelo visoke cilje, denimo same petice, dober rezultat na tekmovanjih, zanje je pritisk večji, čeprav včasih prav opozorijo, da jim starši svetujejo, naj se ne obremenjujejo tako zelo. Včasih pa so ravno starši gonilo pritiska. A celotna družba je danes zelo individualizirana in storilnostno naravnana, nenavadno bi bilo, da tega ne bi občutili tudi mladi. Bi jim pa privoščila bolj sproščen svet.
V knjigi odpirata tudi vprašanja spolnih identitet, enakopravnosti, feminizma … Kako današnji mladostniki razmišljajo o teh temah?
Urška: Rekla bi, da na zelo različne načine, prav tako se o teh temah ne učijo veliko. Od vsepovsod pa dobijo tudi napačne in populistične informacije, na primer, da je enakopravnosti preveč, da imajo ženske preveč pravic, da so migranti nasilni … Žal je javni diskurz vse bolj sovražen, kot da je samo en način, na katerega si lahko »normalen« in »naraven«.
Neža: Družba v Sloveniji je raznolika, nekateri mladi izhajajo iz družin, ki so že stoletja na območju današnje Slovenije, nekateri so se v Slovenijo ravno preselili. In vsi so sošolci in sošolke, tako da gotovo je pogovor o identiteti del njihove izkušnje, tudi kar se spola tiče, saj odraščajo in spoznavajo, kaj se pričakuje od denimo »deklet« in kaj od »fantov«. Mladi so raznolika skupina, a povprečno so dekleta bolj liberalna.
Verjetno k temu pripomorejo tudi spletni vplivneži, ki predvsem mladim moškim ponujajo precej radikalne razlage razlik in odnosov med spoloma. Imata nasvet, kako lahko pomagamo najstnikom, da razvijejo kritičen odnos do takšnih vsebin?
Urška: S pogovorom. Veliko pogovarjanja. In odpiranja sveta. Pošljite jih v gledališče, v kino, na razstavo, koncert, knjižnico in knjigarno. Naj se tudi sami ukvarjajo z umetnostjo, od majhnega, če se le da. Naj pojejo, plešejo, rišejo, igrajo inštrument. Umetnost je super način za izstop iz svoje kože in spoznavanje drugega. V njej ni tekmovalnosti in je prostor za raziskovanje. Potem bo večja verjetnost, da bodo glasovi takšnih in drugačnih skrajnežev na spletu izzveneli v prazno.
Neža: Algoritmično zapiranje v mnenjske mehurčke je zelo nevarno, ker mladi potem ne slišijo kritičnih glasov, ki te »moškosferne« vplivneže pogosto opozorijo, da govorijo nekaj, živijo pa čisto nekaj drugega – tudi v Sloveniji. Čeprav ideje o moškem, ki finančno skrbi za družino in je zvest tradicionalnim vrednotam, sejejo večinoma tisti, ki niso poročeni, nimajo družine in niti slučajno ne živijo po vrednotah, ki jih delijo. Še več, neredki imajo težave, ker se ukvarjajo s kriminalom. Če z mladimi govorimo o tem, kaj nekdo govori in kaj dejansko živi, če mlade spomnimo na osnovne človekove pravice in dolžnosti ter lepoto skupnosti, bo (morda) kaj bolje. Tudi »tradwifes« s stilizirano podobo domače gospodinje je zelo zavajajoč trend, ko dejanske podjetnice s svojo blagovno znamko (torej ženske s kariero) prikazujejo življenje, ki ga ne živijo, ampak je to le ideja, ki jo prodajajo. Le če smo opremljeni z resničnimi informacijami, se lahko odločimo o tem, kakšen življenjski stil želimo živeti. Seveda pa lahko veliko naredi primerna zakonodaja, ki ne dovoli širjenja sovražnih vsebin.
V priročniku beremo tudi o prvih spolnih izkušnjah, menstruaciji, spolovilih ipd. Kako sproščeni so mladi glede tega?
Urška: Tisti, s katerimi sva govorili, so se sprošeno pogovarjali o tem. Tudi v šoli se učijo o reprodukciji, menstruaciji, spolovilih, tako da vsaj to ne bi smela biti več zadrega. Če se z njimi o teh temah pogovarjamo od majhnega, seveda letom primerno, potem to za njih ni tabu tema.
Neža: Povprečno so danes mladi bolj odprti do teh tem, a seveda ne vsi. Gotovo pa mladi zaradi spleta, liberalnejše družbe dobijo več informacij. Težava je le, da vse, kar si lahko priklikamo, ni nujno resnično, zato se nama je zdelo pomembno, da zbereva prave informacije. Prav tako mladi pogrešajo pogovor o čustvih in izkušnjah, tu pa vskočijo izjave mladih, ki so delili svoje zadrege in veselje. Srečo sva imeli, da sva sodelovali z mladimi, ki so o prvih izkušnjah govorili zelo sproščeno in odkrito.
Sta med ustvarjanjem priročnika naleteli na temo, ki je bila za vaju osebno težka in bi se ji najraje izognili?
Urška: Nasilje je tema, ki je raje ne bi obravnavala. A žal imajo z njim vsi izkušnje.
Neža: Želim si, da bi bilo poglavje o nasilju odveč. A žal je svet drugačen. Ker so mladi, mlade in znane osebe govorili o vseh temah, je prav, da sva tudi midve.
Se bosta česa spominjali s posebnim veseljem?
Neža: Bile so prvomajske počitnice, ko sva bili z Urško vsaka na svojem koncu Slovenije skupaj v dokumentu in tipkali in klepetali kar s pomočjo komentarjev. Potem sva se še slišali. Popila sem preveč kav in sokov, saj sem si pisarno »uredila« kar v ljubem lokalu, kjer so mimo prihajale prijateljice in znanci, tako da je bilo družabno na vse strani.
Urška: Meni je bilo res super pisati tudi o svojih izkušnjah, se spominjati odraščanja, ubesediti določena spoznanja. In brati Nežina poglavja.
Če bi morali izpostaviti eno sporočilo knjige, ki naj ga mladi odnesejo s sabo, kaj bi izbrali?
Neža: Mladostništvo je krasno obdobje, a tako kot je krasno, je včasih tudi težko. Če ne zmoreš sam ali sama, povej nekomu. Pa ne umetni inteligenci, ampak živemu bitju! Tudi v knjigi je veliko kontaktov za tiste, ki v svoji okolici ne najdejo primerne osebe.
Urška: Zdaj se še učiš, kališ in odkrivaš, kaj ti je všeč, v čem uživaš, pa tudi, kaj ti ni ok. Naj ti ne bo nerodno tega povedati, najprej samemu sebi, potem pa še tistim, ki morajo to slišati.
