V Mladinsko knjigo sem prikorakal, če spomin ne vara, davnega leta 1994. Takrat smo v založništvu literature v založbi DZS hkrati dali odpoved direktor, vodja prodaje in jaz kot glavni urednik, ker se nismo strinjali z odnosom vodstva podjetja do knjižnega založništva in do zaposlenih.
To so bili zlati časi akviziterske prodaje; knjige, ki so, preračunano v današnji denar, stale okoli 100 evrov, smo prodajali tudi v 40.000 izvodih naklade. Toda dobičkov, ki smo jih ustvarjali, ni bilo mogoče pretočiti ne v plače zaposlenih niti v notranje subvencije za knjižne naslove, s katerimi bi raziskovali tržni potencial novih knjižnih zvrsti in tržnih poti.
.jpeg)
Trinajst slovenski knjižni sejem v CD: na fotografiji Miha Kovač s Kajetanom Kovičem in Jelko Reichman.
Mantra podjetja je bila, da mora vsaka knjiga prinesti dobiček, mi pa smo, ravno obratno, verjeli, da mora biti dobičkonosen ves program, znotraj katerega je neizogibno, včasih pa tudi nujno, da posamezne knjige prinašajo izgubo. Za naše šefe je bilo to prepričanje bogokletno, saj je bila zanje – ta metafora je še danes slavna v slovenski založniški krajini – knjiga artikel tako kot čevelj. Mi smo seveda verjeli, da knjiga je tržni artikel, a ima kot kulturni predmet svoje posebnosti, ki so pogosto onkraj običajne ekonomistične pameti in jih je pač treba upoštevati, če človek želi, da beštija preživi.
To je bilo moje prvo srečanje s prepričanjem, da lahko nekdo, ki ima splošna, menedžersko-administrativna znanja, odloča o vsem in po istem kopitu vodi kakršnokoli podjetje, pa naj bo to jedrska elektrarna, kurja farma ali založba.
Po tej izkušnji sem bil precej poklapan in na tem, da zapustim založništvo in grem delat v neko marketinško agencijo. A potem je nekega dne zazvonil telefon in Milan Matos mi je ponudil, naj pridem v Mladinsko knjigo za namestnika glavne urednice, z možnostjo, da po določenem času – če me bo kolektiv sprejel – prevzamem glavno urednikovanje. S tem se je začelo eno boljših obdobij mojega življenja. V Mladinski knjigi smo tedaj delali ljudje različnih kulturnih in političnih prepričanj, imeli smo tudi različne poglede na založništvo, a nihče ni imel knjige za čevelj, Milan Matos pa je to zibajočo se ladjo uspešno usmerjal, da je plula varno in hkrati rasla. Tam sem spoznal kup izjemnih, nenavadnih in zanimivih ljudi in odsihmal se je moja življenjska pot na vekov veke povezala s knjigo.
Takratni direktor MK Milan Matos čestita Tonetu Pavčku ob njegovi 70-letnici.
Kako (iz)meriti
Nato me je po petih letih splet osebnih okoliščin zanesel na Filozofsko fakulteto, kjer sem se lahko tudi raziskovalno ukvarjal z rečmi, ki so se mi zdele enigmatične že, ko sem še delal na MK: kako izmeriti velikost in pomen knjižne dejavnosti? Kako se splošni kulturni trendi v družbi prenašajo v bralne izbire in obratno? Kako najti pravo mero med trgom in subvencijami? Zakaj je branje knjig pomembno in kaj se z družbo zgodi, če izgine, in kaj imajo z vsem tem opraviti založniki?
A glej vraga, pred kakimi petnajstimi leti je znova zazvonil telefon in Peter Tomšič, novi predsednik uprave, me je povabil, če bi želel nekaj časa sodelovati v njegovi ekipi, ki je prevzemala vodenje Skupine Mladinska knjiga. Sprejel sem, ker mi je bil njegov osnovni koncept všeč: ker ni imel založniških izkušenj, se je obdal s strokovnjaki s področja z željo, da obrne negativne trende, v katere se je tedaj obračala založba. In ja, bil je človek, ki je imel rad knjige in je spoštoval tiste, ki so jih ustvarjali.
Ob tej vrnitvi sem bil najprej neprijetno presenečen: zametki vsega tistega, pred čemer sem pobegnil z DZS, so se razpasli tudi tu. Dnevno izpolnjevanje Excelovih tabel o tem, kaj je kdo počel v delovnem času, togo načrtovanje programa, uvajanje številnih administrativnih pravil, pisanje analiz in strategij, ki so bile pozabljene, še preden so bile napisane … skratka, pred mojim nosom se je bohotilo vse tisto, s čimer si menedžerji, ki ne razumejo dejavnosti, v kateri delajo, želijo poenostaviti življenje, v resnici pa s tem ubijejo tržno prožnost in odzivnost organizacije, v kateri delajo.
Peter Tomšič, nekdanji predsednik uprave MK.
Potem smo, tak je seveda moj subjektivni spomin, vse skupaj za silo spravili v red, sam sem nehal biti glavni urednik in prevzel vodenje digitalnega razvoja, kjer sem delat s super ekipo, ki je ustvarila nekaj super reči. Čisto tako kot takrat, ko sem prvič prišel v MK.
Založniški menedžerji
Zadnjih šest let Mladinsko knjigo znova opazujem zgolj od daleč. Ob njeni osemdesetletnici ji želim, da se ji zgodovina ne bi ponavljala; da bi jo, tako kot nekoč davno, vodili založniški menedžerji, ki je zaradi negotovosti in neznanja ne bi zaklepali v administrativne spone; želim ji tudi, da je država ne bi razumela kot finančno naložbo, ki zgolj pomaga polniti njene neskončno velike žepe, ampak kot strateško naložbo v ohranjanje slovenskega jezika in bralne kulture; ali pa, še bolje, želim ji zasebnega lastnika, ki bo založništvo razumel kot svoj osnovni poklic in poslanstvo. In ja, želim, da še naprej ostane zbirališče ustvarjalnih, nekonvencionalnih in delovnih posameznikov, ki bodo znali držati nad vodo knjigo, ta najstarejši, a še živi medij.
Predvsem pa Mladinski knjigi želim, da bi živela v družbi, ki bi razumela, da je knjižno branje tudi v dobi umetne inteligence še vedno optimalen možganski trening, brez katerega bomo v krasnem novem svetu zaslonskih tehnologij zgolj izgubljeno tavali od odseva do odseva. Drži se, stara moja!
